Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Kolumna o tem, kako je prevlada Tadeja Pogačarja znova zaznamovala dirko po Franciji in kako drugačen je pogled skozi slovenska navijaška očala v primerjavi s tujci.
Tadej Pogačar je znova, še četrtič v še vedno zelo mladi profesionalni karieri, na tronu svetovnega kolesarstva. Na najpomembnejši preizkušnji, svetemu gralu športa na dveh kolesih – dirki po Franciji -, je bil aktualni svetovni prvak spet brez konkurence in se je sinoči v Parizu lahko vnovič veselil dokončne osvojitve rumene majice.
26-letni gorenjski volk je v treh tednih dirkanja po Franciji še enkrat več pokazal bleščečo formo, ko za razliko od tekmecev – tudi tradicionalno najhujšega rivala Jonasa Vingegaarda – preprosto ni imel slabega dne. V zadnjem tednu ga ni zmotil niti prehlad, na vsako akcijo, potezo in napad Danca je imel pripravljen odgovor (in protinapad).
Po letih 2020 in 2021, ko je – enkrat sicer na dramatičen način predzadnji dan, drugič pa z lahkoto in veliko prednostjo – dobil svoja prva dva Toura, je bilo v zraku vprašanje, koliko časa bomo spremljali njegovo prevlado in koliko zaporednih rumenih majic lahko osvoji. A niz je v letih 2022 in 2023 z do potankosti načrtovano taktiko prekinil prav Vingegaard in poskrbel za enega najboljših rivalstev v zgodovini kolesarstva.
Toda Pogačarja sta drugi mesti pekli kot boleča poraza. S pomočjo novega trenerja Javierja Sole je delal drugače, bolje in še bolj motivirano, rezultat pa je bil viden že lani. Gladka zmaga pred Dancem, ki zaradi hudega padca v Baskiji ni imel optimalnih priprav. Da bi bil rezultat lani v Nici težko drugačen, pa je Pogi dokazal letos, ko je dve leti starejšega konkurenta iz Hamletove dežele odpravil tudi ob dejstvu, da sta se oba lahko stoodstotno pripravila na Tour.
Na to je nakazovala že izjemna pomlad, ko na terenu specialistov za enodnevne klasike ni nikoli končal brez zmagovalnega odra. Izjemna statistika, ki se je nadaljevala tudi na francoski pentlji, pa je jasno – vsaj v ozadju – zbudila tudi skeptične glasove.
Dejstvo je, da slovenska javnost Pogačarjeve rezultate spremlja subjektivno in navijaško, to je povsem logično, saj gre vendarle za ‘enega od nas’. In enako je povsem normalno, da tuji navijači in strokovnjaki, sploh ob temni preteklosti kolesarstva, vzbujajo dvome o poštenosti in uporabi (ne)dovoljenih sredstev.
Kar spomnite se tistih poletij med 2012 in 2017, ko je na dirki po Franciji močno prevladoval Chris Froome, ki je z vlakom ekipe Sky in svojim pogledovanjem v merilec moči dolgočasil ljubitelje kolesarstva. Ko je Britanec na (pre)lahek način prišel do štirih skupnih zmag. Tudi mi smo imeli v ozadju vedno vprašanje: kaj pa, če ni čist? Kaj pa, če Otočanom takšna dominanca uspeva na nedovoljen način? Dodatno senco dvoma na takratne rezultate so prav pred začetkom letošnjega Toura ustvarila nova razkritja v aferi Aderlass, v katerih se je pod drobnogledom spet znašel Slovenec, ki ga je Mednarodna agencija za dopinško testiranje (ITA) medtem že povabila na zaslišanje.
Tudi Pogačar se, čeprav je pri svoji karizmi in obnašanju v javnosti diametralno nasprotje Frooma – odprt, zabaven in sproščen (na takšen način tudi kolesari in napada) -, jasno ne more izogniti vprašanjem o nedovoljenih sredstvih in pristopih.
To je že tradicija za nosilca rumene majice, še več takšnih neutemeljenih obtožb pa je moč videti na družbenih omrežjih in spletnih forumih, ko je prav beseda doping najpogosteje omenjena. Sploh ob kakšni res dominantni predstavi, kot je bila tista Tadejeva v 12. etapi s ciljem na Hautacam, ko je konkurenco premagal za več kot dve minuti.
Bodimo pošteni, tudi Slovenci bi ga verjetno zelo hitro pribijali na križ in pošiljali na dodatne doping kontrole, če ne bi bil “naš”. A ker gre za neutemeljene sume, brez kakršnihkoli dokazov, je to zaenkrat vse, kar imajo tujci. Neutemeljen strah in pregovorno dolgočasne dirke, češ “saj že pred startom vemo, kdo bo zmagal”. A za razliko od Frooma in še marsikoga Pogačar to počne na atraktiven, agresiven, napadalen in zabaven način. Vsaj za Slovence.
Mnenje avtorja prispevka ne predstavlja nujno mnenja celotnega uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje